[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Bes (Fury)

Koridor, 27. januar 2015 ― Režija: David Ayer Igralska zasedba: Brad Pitt, Shia LaBeouf, Logan Lerman Datum izida: 30. oktober 2014 (Slovenija) April leta 1945. Adolf Hitler celotnemu rajhu izda ukaz za t. i. totalno vojno, torej tudi za vojno mobilizacijo žensk in otrok. Zavezniška vojska se približuje osrčju Berlina. Kot zadnji svoje enote se med njimi znajde tudi vojni tank M4 Sherman, kateremu poveljuje Don »Wardaddy« Collier (Brad Pitt). V taistem tanku je enota petih mož skupaj že vse od osvobojevanja afriških ozemelj, sedaj pa jih čaka zaključek v samem epicentru nacistične zlobe. Poleg tega pa fantje ob izgubi enega od članov posadke tanka seveda dobijo novega. To je mladi stenograf Norman (Logan Lerman), ki še sploh nima izkušenj z bojevanjem. David Ayer je že dokazan mojster zgodb ameriških fantov, ki se znajdejo pred težavno situacijo skorajda epskih razsežnosti (Dan za trening, Zadnji obhod). Glavni igralci spretno izrazijo široko paleto karakternih značilnosti svojih likov, k pristnosti pa pripomore tudi očitna uporaba različnih narečij. Vsak izmed njih ima svoj izdelan, edinstven pogled na svet. Velika večina čustev in spominov teh moških je totalno pohabljena, popačena in praktično že izrojena. In kako naj bi bilo drugače ob izkustvu največjih grozot, ki jih je človek zmožen prizadejati sočloveku? Scenografska in kostumografska avtentičnost je zagotovljena s strani angleškega muzeja Bovington Tank. Za vizualno plat je poskrbljeno z epskimi posnetki razdejanih vasi, mest, gozdov in podeželjskih površin. Sami vojno-akcijski posnetki (z eksplozijami na čelu) delujejo prekleto realno. Film seveda ni sneman v 3D-tehniki, a vseeno lahko skorajda čutimo marširanje vojakov in preletanje izstrelkov v naši bližini. Filmu gre v zadnjih nekaj minutah očitati le pretirano čustveno karikiranje karakterjev. Ob poznavanju zgodovine nam je razplet 2. svetovne vojne seveda znan, vendar za konstanten suspenz poskrbijo izjemna avtentičnost celotne podobe, temeljita priprava igralcev na v
Gomorra: La serie (2014– )

Gomorra: La serie (2014– )

Filmski kotiček, 27. januar 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslova Drugi naslovi: GomorrahDržava: ItalijaLeto: 2014Žanri: Krimi, Drama, Triler Dolžina: 12 x 55', ImdbRežija: Stefano Sollima, Francesca Comencini, Claudio CupelliniScenarij: Leonardo Fasoli, Roberto Saviano, Stefano Bises ...Igrajo: Marco D'Amore, Salvatore Esposito, Fortunato Cerlino, Maria Pia Calzone, Walter Lippa, Fabio de Caro, Marco Palvetti, Massimiliano Rossi Pred skoraj sedmimi leti je italijanska krimi drama Gomorra (režija:Matteo Garrone) prejela nagrado žirije v Cannesu in ob koncu leta našla mesto na mnogih relavantnih pregledih najboljših stvaritev leta 2008. Šest let kasneje je na italijanske tv zaslone prišla 12-delna istoimenska tv serija, navdihnjena s filmom in izvirnim gradivom: knjigo Roberta Saviana, ki zelo natančno opisuje ustroj in delovanje neapeljske Comorre. Italijanske tv serije v mojih očeh nikoli niso bile sinonim dobrega televizijskega programa, prej nasprotno, toda časi se spreminjajo in pri italijanskem Skyju so očitno začutili priložnost, da se tudi sami aktivno vključijo v aktualne trende in izkoristijo strmo naraščajočo popularnost televizijskih serij. K sodelovanju so povabili Saviana, ki je v kooperaciji z več pisci spisal scenarij za 12 epizod, posamezno epizoda pa je v Italiji v povprečju videlo približno 1 200 000 gledalcev. Na režiserski stolček je postavljen Stefano Sollima, človek, ki je poleg odmevnega celovečerca A.C.A.B. (2012), režiral Romanzo criminale (2008-2010), še eno žanrsko sorodno tv serijo, ki je v Italiji pritegnila veliko pozornosti. Sollima je podpisal sedem epizod, tri epizode je režiral Claudio Cupellini (Una vita tranquilla), preostali epizodi pa je podpisala Francesca Comencini (Lo spazio bianco). Angažiranje uveljavljenih režiserskih imen je nedvomen dokaz ambicioznosti projekta, ki je prepričal programske selektorje številnih televizij — pravice za predvajanje so prodane v 50 držav, avtorske pravice za ameriški rimejk pa je že odkupila produkcijska hiša bratov Weinstein.
Pokrajina, ki ponuja več svetov v enem

Pokrajina, ki ponuja več svetov v enem

Pogledi, 27. januar 2015 ― Slovensko kinematografsko občinstvo se te dni seznanja z življenjem in delom britanskega krajinarja J. M. W. Turnerja, v čigar poznih delih je zaznati napovedi impresionističnega obdobja. Nekako v istem času, ko je mrkogledi g. Turner pohajkoval po gričih in ribiških vaseh s slikarskim stojalom, so nastala tudi dela francoskih slikarjev, ki so na razstavi Slikati v Normandiji (Peindre en Normandie) na ogled v ljubljanski Narodni galeriji. Njena direktorica Barbara Jaki je prepričana, da so zgodnja dela za strokovnjake dragocenejša kot razvpite slike že slavnih avtorjev. 

SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave - Homer: Iliada

Koridor, 26. januar 2015 ― Premiera: 26. 1. 2015 Režiser: Jernej Lorenci Dramaturgija: Eva Mahkovic, Matic Starina Obstajajo dela, ki služijo politiki, ideologiji, ljubezni, sovraštvu, in tista, ki služijo večnosti. Iliada, začetek zahodne kulturne civilizacije, spremljevalka vseh velikih imen in izziv zadnjih treh tisočletij, ostaja večna. Jernej Lorenci nas s svojim spektaklom opozarja na njen pomen, predvsem pa na njeno vrednost. Odkriva nam nove odtenke in potrjuje, da ne gre za primitivno delo temne davnine, temveč univerzalno shemo, ki se v nas samih in okoli nas odvija odtlej in se tudi bo, dokler se svet vrti. Ekipi je uspelo dodelano priklicati antičnega duha skozi glasbo, ki sloni na disonančnih akordih in na srhljivem heksameterskemu ritmu. Hkrati pa se je v antični duh vpletla tudi nesnaga in darovi drugih, sodobnih časov. V osnovi so bili epi peti in ne igrani. Tega načela se drži tudi Lorenci v svojem konceptu, ki celotno dogajanje preoblikuje v antično-moderni kabaret, kjer vodilno vlogo prevzame aiod (Janez Škof), ki zgodbo podaja ostalim igralcem. Igralska zasedba, kljub temu, da je sestavljena iz dveh gledališč in gostujočih, precej ubrano funkcionira, pri čemer je treba izpostaviti, da se je v tej predstavi (zopet) močno pokazalo, da "stari mački" (Jernej Šugman, Janez Škof in Jette Ostan Vejrup) premorejo tisto nekaj, česar nekateri mlajši kolegi še niso našli, izvzemši Nino Ivanšin, ki je v svoji vlogi Tetide naravnost blestela. Odlično je zasedbo "rešil" tudi Jure Henigman, ki je v sicer skopem besedilu Ahila znal pričarati nekaj izvrstnih trenutkov. Lorenci, kralj podrobnosti, nas v tem pogledu niti tokrat ni razočaral. Fantastična glasbena spremljava Zvezdane Novaković, ki je s svojo harfo in vokalom povzročila veliko mravljincev v dvorani. V morju efektov in podrobnosti gre izpostaviti predvsem prečudovito postavitev Ahila, ki sedi pred svojim garderobnim ogledalom in čaka na svoj nastop, ki mu ga je zrežirala usoda. Zagotovo pa je najbolj presunljivo sklepno

[LITERATURA: domače] Poročilo z maratonskega branja epa Vrata nepovrata

Koridor, 26. januar 2015 ― Društvo slovenskih pisateljev, Tomšičeva 12, Ljubljana 23. 1. 2015 Boris A. Novak, slovenska pesniška legenda, je zaslužen za to, da smo marsikatero pesniško obliko prvič dobili v slovenščini. Njegov zavidljiv opus navdihuje nove generacije ustvarjalcev, svoje znanje pa prenaša tudi na študente primerjalne književnosti, ki jih poučuje verzologijo. Nov mejnik v njegovem pesnjenju predstavlja delo Vrata nepovrata, prvi slovenski ep, ki ga je pesnik označil za svoj opus magnum. Sestavljajo ga tri knjige, Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš. Zemljevidi domotožja so nedavno izšli pri založbi Goga, ki je v Društvu slovenskih pisateljev ob tej priliki organizirala maratonsko branje epa, pri čemer so se avtorju pridružili Svetlana Makarovič, Veno Taufer, Milan Dekleva, Draga Potočnjak, Marjan Strojan, Miklavž Komelj in Ivo Svetina. Zadnji je imel v imenu DSP uvodni govor, v katerem je zavrnil splošno mnenje, da je doba epov minila – Boris A. Novak je navsezadnje dokazal nasprotno, ponovno pa je dokazal tudi to, da slovenska poezija zmore vse, kar zmore lirika drugih svetovnih jezikov. Svetina je poudaril, da ga veseli, da je založba Goga izdala prvo knjigo epa, in izrazil željo, da bi vsi skupaj dočakali tudi izid drugih dveh. Pesnik sam pa se je zahvalil urednici Jelki Ciglenečki, lektorici Nini Štampohar in avtorici naslovne ilustracije Metki Krašovec, ki so vsaka po svoje pripomogle h končnemu izdelku. Branje sta nato otvorila on in njegova pesniška sestra, kot jo je poimenoval sam, Svetlana Makarovič. NEKAJ ODLOMKOV IZ EPA Vrata nepovrata so veličasten ep, »knjiga spomina«, v kateri se nizajo podobe iz avtorjeve, pa tudi kolektivne preteklosti. Tako v prvem spevu, Postava, avtor sreča Danteja - ponovi se dogodek iz Božanske komedije, Dantejevo srečanje z Vergilom. *** Stal sem pred njim. Največjim, poln sramu. Mojster; sem se zbal, le nate se lahko obrnem. Ne ker bi ti bil enak, ampak ker sem na dnu, kot si bil ti sredi temnega gozda. /.../ /.../
še novic